“Človek, ki je gledal svet” kot distopija

clovek__ki_je_gledal_svet__foto_nejc_saje_59

Režiser Žiga Divjak v gledališki predstavi Človek, ki je gledal svet, konceptualno sledi zasnovi svojega prvenca Tik pred revolucijo: Kako sem postal terorist. V njej ohranja nevsiljivo družbeno kritičnost in specifiko vzporednih mikro zgodb, ki se ob vsej kaotičnosti in navidezni nepovezanosti v zaključku vendarle povežejo v smiselno celoto. Predstava z dokumentaristično zasnovanimi prizori liči na formo filma in se vklaplja v kontekst letošnjih premier Slovenskega mladinskega gledališča, ki si za navdih jemlje film. Po vsem sodeč si lahko obetamo premik od klasičnega premišljevanja povezanosti literature in gledališča k iskanju harmonije med slednjim in filmom ter vlogi vsakega izmed njiju v družbi. Že v marcu namreč sledi premiera gledališke priredbe von Trierjevega filma Idiot.

V predstavi Človek, ki je gledal svet smo priča eklektičnemu nizanju mnogih osebnih izpovedi, ki na prvi pogled nimajo ničesar skupnega in jih marsikdaj ločujejo tudi oceani. Tako se en trenutek na odru kaže proletarska podoba zakonskega para v tekstilni tovarni, pričakovanje kitajskega novega leta in ambivalentni občutki do tradicionalne vrnitve k družini, ki to pravzaprav več ni. Naslednji prizor nas popelje na domnevno privilegiran Zahod, v življenje na videz emancipirane, izobražene in samske štiridesetletnice – pravemu ponosu liberalnega feminizma. Tekom izpovedi se za masko pokaže zgolj prisilna ujetost v sloganu Forever young ter blišču Metelkove, njen položaj in odstopanje od tradicionalnega pa za vse prej kot svobodno izbiro. Priča smo tudi epidemiji samomorov med indijskimi kmeti, ki so jih končno dosegla napredna marketinško – znanstvena spoznanja. In tako dalje. Dodajte svojo. Predstava lahko sprejme tudi to.

Znotraj zgodb lahko prepoznamo tematiziranje počasnega razkroja nekdanjih vezi, ki človeka oposamlja, svet pa mu (še) ne ponuja novih. V zraku je utopično upanje v boljšo prihodnost, ki se tekom zgodb korak za korakom podira. Oprijemanje nekdanjih resnic vodi v samodestruktivnost in počasno umiranje upanja ter s tem človeka. To poudarja sama forma predstave, ki je neorganska in kot taka niz posamičnih usod. Avtorji besedil so igralci sami (Sara Dirnbek, Ivan Godnič, Anja Novak, Gregor Prah, Katarina Stegnar in Matija Vastl) in beseda je tista, ki je (ob skromni scenografiji) gonilo dogajanja. Ta ves čas niha med tanko mejo tragičnosti in tragikomičnosti ter na koncu protislovno sklene dogajanje z likom astronavta, ki simbolizira nekdanje sanje o vsemogočnosti človeka in današnje podrtje iluzij o neskončnem napredku sveta in človeka.

Sveta ne bo konec. Sistem, kot že marsikdaj prej, dosega svoje meje in njegova protislovja postajajo vse bolj ubijalska. Takšne situacije so lahko izhodišče za grozljivko ali (pozitivni) angažma. Zgodovina pač ni totalna. Prevzemanje odgovornosti in zmožnost delovanja sta temeljni predpostavki, na podlagi katerih lahko gradimo nov sistem ob prekopičenju nasprotij starega. A predstava hkrati opozarja na paradoks globalnega. Vsaka osebna zgodba je ugrabljena s strani tesno povezanih družbenih procesov; in hkrati parcializirana skozi ideologijo individualizma, kar posamezniku otežkoča pogled na makro sistemsko situacijo. To možnost nam ponudi predstava, ki nas fiktivno postavi v položaj človeka, ki gleda svet. Predstava ne moralizira, ne vsiljuje ter se predvsem ne pretvarja, da lahko ponudi odgovore. Vendar nas ravno s pozicije “človeka, ki gleda svet” sili k refleksiji lastnega sistemskega položaja in opominja na absurdnost individualističnega iskanja v svetu, kjer so iluzije o človeku kot vsemogočnemu krojilcu lastne usode ter tehnološkemu razvoju kot napredku za vse, že zdavnaj izgubile realne temelje.

Zala Ferlinc


Več o predstavi: http://www.mladinsko.com/predstave/premiere-201617/clovek-ki-je-gledal-svet/opis/

Foto: Nejc Saje

Advertisements