Mladi vs. odrasli

Lutkovno gledališče Ljubljana, Kralj Matevžek Prvi, 2017, foto: Mankica Kranjec

Lutkovno gledališče Ljubljana, Kralj Matevžek Prvi, 2017, foto: Mankica Kranjec

Matevžek (Voranc Boh) je star rosnih enajst let, ko postane Kralj Matevžek Prvi. Kot se za politično sceno spodobi, postane lutka odraslih ministrov (zamaknjene Nine Ivanič, vojaško-toge Urške Hlebec in sikajočega Jana Bučarja). V gibih nakazujejo na svojo zvitost, lakoželjnost in v skladu s svojo negativno karakterizacijo izkoristijo mlado naivnost kralja. Zgodba, ki jo je priredila Ana Duša, režirala pa Anja Suša, izhaja iz skoraj sto let stare knjige Kralj Matjažek Prvi, poljskega pisatelja in pedagoga Janusza Korczaka. Tematizira pokroviteljski in podcenjujoč odnos odraslih do otrok in temu v odgovor opolnomoči otroško misel ter pokaže na zmožnost družbene refleksije mladih. Kralj Matevžek Prvi namreč ustanovi otroški parlament, kar ustvarjalci predstave vzamejo za odlično delovno/gledališko izhodišče.

Že postavitev prizorišča je namenjena ustvarjanju bližine: tribuno v obliki podkve povezuje v zaokroženo celoto zelena zavesa. Scensko minimalistični oder kot osrednji del tako postane mlajšim gledalcem bolj dostopen. Igralci interaktivno sodelujejo z otroki, to vključevanje v potek predstave pa raste in napreduje v popolno samostojna parents free otroška ministrstva, kjer se zbirajo ideje za izboljšanje kulturne, izobraževalne, socialne situacije države. Ravno tu se pokažejo razsežnosti otroškega pogleda na družbene probleme in enostavnost ter neposrednost rešitev, ki jih odrasli pogosto zakomplicirajo, zamotajo z “dodatno prtljago”.

Kar precejšno dolžino predstave (slabe 2h) krajšajo humorni izseki, pogosti premiki na oder in izhodi za zaveso, gibalno zapolnjevanje prostora, pa tudi dovoljšna mera povezovanja in pripovedovanja dogajanja Primoža Ekarta. Za tekočnost in izogib statike pa poskrbijo tudi občasni nastopi pevcev Partizanskega pevskega zbora, ki stare dobre popevke časa gledalcev 18+ premestijo v zdaj, v čas mlade youtube generacije in njihovih sodobnih popularnih pesmi. Odnos med starimi in mladimi je torej prenešen tudi na druge ravni gledališke uprizoritve in se ne zameji le v obravnavo reševanja družbenih težav.

Otrokom dajati aktivno vlogo v svetu in poudarjati samostojnost postavlja kontrast logiki, ki vkaluplja mlade v pre-mlade. Predstava tako lahko služi tudi kot kritika pretirane odrasle determinacije otrok. Obenem pa se odvrne od kompleksnosti nekaterih težav, ki jih težko enostavno vpnemo v odnos mladih vs. odraslih. Torej tistih, ki segajo preko “enostavne”/otroške rešitve.

Tjaša Bertoncelj

 

 

Advertisements