Vsak pijanec najde resnico

Pijani-2717
MGL-jevi Pijani (režija Juš A. Zidar) so sodobni dramski tekst Ivana Viripajeva, napisan po naročilu za gledališče Düsseldorfer Schauspielhaus. Gre za kritiko malomeščanstva in hrati krik po očiščenju, spovedi »newagerskemu« osmišljanju obstoja v izprijeni kapitalistični družbi dobro situiranega srednjega sloja, ki je v predstavi (za potrebe iskrenosti?) do zadnjega, brez izjeme, opit. Pravzaprav se drama odlično poda v letošnjo sezono iskanja resnice, ki si jo je začrtal MGL.

Osrednje izrazno sredstvo predstave se zdi monolog. Lahko bi jo poimenovali tezna drama, pri kateri tezo (eno in isto) pove vsak igralec – z monologom, jasno, teatralno, brez ironije in skrajno resno. Sam tekst je bolj kot ne odkrivanje tople vode (glavna je ljubezen, ne živimo prav, moramo se pokoriti, četudi z bičanjem) in ga lahko v daljši/krajši, bolj/manj elaborirani in prozni varianti najdemo v vsaki sodobni duhovni knjigi. Novega pogleda na bivanjsko temo torej ne ponudi. Dobi pa gledalec nov pogled na sposobnosti pijanega človeka,ki se lahko od prizora popolnega lomljenja gležnjev zaradi hude opitosti, v minuti pripravi do teatralnega govora. Pri tem oba prizora izpadeta preveč karikirano in pretirano, predvsem pa gibanje ne posnema značilnosti gibanja pijanih ljudi. Karikatura opite osebe je posebej problematična zaradi konteksta in želje po psihologizirani igri in odnosi med liki. Manjka torej le še lobanja, vprašanj o smislu življenja in prevpraševanja slednjega pa do konca uro in štirideset minut dolge predstave zagotovo ne bo zmanjkalo.

Nekaterim sicer psihologizacija uspe prav dobro, toliko, da se lahko vprašamo, zakaj bi želeli več kot uro gledati pijanega človeka, ki misli, da je prvi, ki se je vprašal po smislu obstoja. K temu pripomore tudi počasen ritem predstave, ki ga zaustavljajo predvsem brezkončni in brezštevilni monologi. Zdi se, da je predstava poleg kratkega uvoda en sam dolg konec. Scena in kostumografija sta precej čisti in predstavljata realne, sodobne obleke prikazanega sloja, realne tlakovce ulice, vendar to ne omejuje možnosti, da se prostor spremeni v stanovanje ali balkon. Pri tem imajo veliko vlogo rdeča vrata, ki označujejo spremembe dogajalnega kraja ter tudi same spremembe v likih (npr. ponovna postavitev podrtih vrat, pokop, kjer se vrata spremenijo v grob ipd.). Scena in kostumi so zastavljeni večinoma v hladnih tonih, kar dopolnjuje idejo o medlosti, sivini, hladu in izpraznjenosti malomeščanskega sloja. Sicer pa statična scenografija v nekem trenutku (ko mislimo, da se bo predstava spektakularno zaključila) oživi v klobčiču nakopičenih gledaliških elementov – dogajanje se intenzivira, ambientalna glasba se pojača, ugasnejo se luči, masa ljudi na kupu se zruši in izpod stropa se pripelje platno z belimi oblački. Seveda ne gre za distopičen konec, saj se vsi liki poberejo in preidejo k seriji monologov rešitve.

Nepotrebnega oz. bolje rečeno, ne (dovolj) utemeljenega, izkoriščenega in zato upravičenega v predstavi je precej; platno z belimi oblački, uvodni song (ki doživi eno ponovitev, kar je premalo, da bi uporabo songa v precej klasični uprizoritvi upravičilo), poskusi prebijanja četrte scene (ki so premalo številčni in slabo umeščeni – gre le za vprašanje oz. poziv publiki, naj stopi korak naprej, česar publika seveda ne vzame resno, in pogledi usmerjeni v publiko ob metanju poročnega šopka v prazno). Zdi se ko, da je v tej klasično uprizorjeni drami za očiščenja in (instant) smisla željne malomeščane poleg preveč monologov nakopičeno preveč efektov in postopkov, ki so slabo utemeljeni.
Morda si velja vzeti k srcu, da je manj včasih več. Manj patosa in v biti istih monologov ter malo več ironije do likov, dogajanja, teksta.

Klara Drnovšek Solina


 

Več o predstavi: http://www.mgl.si/sl/program/predstave/pijani/

Foto: Peter Giodani

Advertisements