ABC poezija in Ž

 

Lutkovno gledališče Ljubljana, Sončnica na Luni, 2018, režija Mare Bulc, foto: Mankica Kranjec

 

Sončnica na Luni predstavlja mešanje gledališča in poezije za otroke, izbrane iz zbornika Sončnica na rami, ki obsega najznačilnejše stvaritve slovenskih pesnikov in pesnic. Tako poleg ene, na novo napisane pesmi avtorjev uprizoritve, spremljamo gledališko interpretacijo del Milana Dekleve, Nika Grafenauerja, Borisa A. Novaka, Barbare Gregorič Gorenc, Svetlane Makarovič in drugih. Uprizoritev odpira razmislek o načinu odrskega uprizarjanja poezije (presegajoč formo recitala) in o obliki uporabe gledališke projekcije, ki besede razgiba v vizualno. Skupaj s stalno ekipo (dramaturgom Nebojšo Pop-Tasićem, scenografom Damirjem Leventićem, kostumografinjo Sanjo Grcić in koreografom Sebastjanom Staričem) režiser Marko Bulc za medij izražanja uporabi predvsem telo-gib ter glasbo v praznem prostoru: z na trenutke togim baletnim-razgibalnim plesom, raznimi poudarjenimi kretnjami, mimiko in uglasbeno poezijo je prisotno nenehno fizično ter glasbeno gibanje, s čimer se izogne statičnosti ali monotonosti dogajanja.

Ker pa je ta gibajoči stroj tako neustavljiv, delno razkraja samo »čistost« in zamaknjenost poezije. Moč umetnine besed ne zadostuje, potrebna je simultana nenehna animacija, ob tem se pojavlja vprašanje o današnji vrednosti poezije in zmožnosti našega (in otroškega) prisluha verzom brez gledališke vizualne nadslikave. Ta je tista, ki v Sončnici na luni prevladuje in kreira razgibanost dogajanja. Temu pa prav tako pripomorejo vložki električne kitare Damirja Avdića, ki spominjajo na glasbeno ozračje Bulčeve uprizoritve Tajno društvo PGC iz lanskoletne sezone Lutkovnega gledališča Ljubljana. Z Avdićem sta v zadnjih letih sodelovala tudi pri uprizoritvah Kaj pa če … in Svetloba v produkciji Lutkovnega gledališča Maribor.

Snovalci uprizoritve se niso lotili dramaturškega povezovanja različnih pesmi na ravni vsebine (govora je o prijateljstvu, zmaju, preprekah, starosti itd.); osnovni elementarni del poezije postane tudi osnova uprizoritve – črke so vsebinski spremljevalci in povezovalci pesmi. Služijo kot izhodišče, začetek novega prizora; s telesi jih igralci gimnastično ponazarjajo ali pa se igrajo s črkovnimi barvnimi rekviziti, medtem ko vlogo malce godrnjavega odraslega moderatorja pripada Jerneju Kuntnerju. Dogajanje sledi iz začetnega zaporednega nizanja črk v njihovo preskakovanje in mešanje do končnega znaka Ž. Tako nekako deluje jedro uprizoritve: postavlja dinamičen, a pogosto nesmiselno povezan potek kot rešitev za gledališko uprizarjanje poezije za otroke. Sinhronost vsega dogajanja motijo tudi odsekani prehodi gledališke svetlobe Andreja Hajdinjaka in tako luč bolj kot zlita z uprizoritvijo deluje kot samostojen in zunanji del. Ravno ta razgibana možna neskladnost pa ponazarja razsežnost otroške risbe, ki je kostumografsko prisotna v uprizoritvi: kot razsežnost črk, besed, verzov, poezije, ki lahko inspirira/kreira kakršenkoli interpretacijski koreografski ali gledališki gib.

Tjaša Bertoncelj


 

Več o predstavi: http://www.lgl.si/si/predstave/vse-predstave/740-Soncnica-na-rami#.WoxH5HwiHDc

Foto: Mankica Kranjec

Advertisements