Estetika otroškega v zmešnjavi poezije

Lutkovno gledališče Ljubljana, Sončnica na Luni, 2018, režija Mare Bulc, foto: Mankica Kranjec

Lutkovno gledališče Ljubljana, Sončnica na Luni, 2018, režija Mare Bulc, foto: Mankica Kranjec

Sončnica na Luni, predstava ugledališčene poezije za otroke v režiji Marka Bulca, se uprizarjanja sedemnajstih izbranih pesmi loti na unikaten način in ne podleže le tisti morda najbolj preverjeni metodi neposrednega uprizarjanja, kjer bi igralci na odru natančno odigrali samo vsebino. Pri nekaterih pesmih se uprizoritev posluži prav tega, a smo nato v nadaljevanju priča tudi drugim oblikam, na primer recitaciji, ob kateri podoživimo spomine na kakšen osnovnošolski recital ob kulturnem prazniku. Poleg samega igranja z besedami in govorjenjem se Sončnica na Luni poigrava tudi z gibalnim (Sebastjan Starič) in zvočnim aspektom (Damir Avdić), znotraj katerega je prav tako poskrbljeno za raznolikost, saj se stili razpenjajo od nianse popa do rahlo ponesrečenega rapa, ki je zaradi svoje hitrosti popolnoma nerazumljiv.

Estetika otroškega, ki v zmešnjavi poezije predstavljajo rdečo nit cele uprizoritve, je najbolj opazna pri scenografskih (Damir Leventić) in kostumografskih elementih (Sanja Grcić). Na s črnimi zavesami obdanem odru jih najdemo v obliki raznobarvnih cevi ali pa kot velike črke iz pene, za katere pa ni vedno nujno, da predstavljajo same sebe. Lahko so tudi predmet, ki je podoben obliki te črke, lahko pa so nekaj popolnoma tretjega. S tem se ustvarjalci upirajo pravilom in spodbujajo publiko k uporabi lastne domišljije. V belih, z otroškimi čačkami porisanih kostumih igralci Voranc Boh, Jan Bučar, Ana Hribar, Nina Ivanič, Rok Kunaver, Alenka Tetičkovič in Zala Ana Štiglic z izjemo Jerneja Kuntnerja prevzamejo otroške like, ki pa niso razdelani v svoji raznolikosti, saj jih druži le nekaj tipiziranih otroških lastnosti, kot so popačen način govora, kričanje in okoren gib. Njihove osebnosti so torej omejene na nekaj zelo osnovnih grimas in na interakcije drug z drugim, za katere pa se zaradi njihove klišejskosti zdi, da so tam izključno zato, da bi bila vsebina malo manj abstraktna.

V gledališkem listu je zapisano, da naj predstava o poeziji ne bi razmišljala, temveč naj bi jo poslušala, opazovala in tipala. Nastavke za to lahko sicer najdemo v penastih in cevastih črkah, v glasbi in gibanju ter v poigravanju z zvenenjem črk in poezije, a vsa ta otroškost ni dovolj močna rdeča nit. Nenehno bombardiranje z različnimi principi ugledališčenja brez neke oprijemljive strukture je za najmlajše in njihovo koncentracijo kljub uporabi vseh možnih raznolikih in zanimivih elementov prevelik zalogaj, malo starejše pa lahko odvrne prtirana preprostost in tipiziranost nastopajočih.

Maša Radi


 

Več o predstavi: http://www.lgl.si/si/predstave/vse-predstave/740-Soncnica-na-rami#.WpFovHwiHDc

Foto: Mankica Kranjec

Advertisements