Tudi tukaj brez naslova

don.juan-ziga koritnik

Predstavo, razpenjajočo se prek desetih ur, nenehno spremlja diskurz o času. Skorajda obsedenost s časom in trajanjem ni zavzela le javnega diskurza, temveč je svoje mesto našla tudi znotraj strukture predstave in še pomembneje, kot ena izmed ključnih rdečih niti kolaža zgodb, ki se vijejo preko številnih prizorov. Znotraj neverjetne in nepredstavljive enote časa, dveh trenutkov v dveh vzporednih časovnih obdobjih, medtem ko čakamo na čudež, ki bo rešil dve ženski, katerih zgodbi paralelno spremljamo, se zaplete in razplete celotna paleta zgodb. Del teh prihaja iz besedila Simone Semenič Še ni naslova, ki je nastajal sočasno, a neodvisno od procesa, del pa jih izhaja iz osebnih zgodb nastopajočih v predstavi. Osebni prizori so nastali na podlagi principa psihodrame, s katerim se ukvarja režiser Tomi Janežič in ki predpostavlja postavljanje življenjskih dogodkov v prizore, kjer protagonist, tisti, ki postavlja prizor, uporabi svoje soigralce ter jih vključi v prizor, skozi katerega predeluje različne scenarije. Tokrat so scene nastale okoli tematike Don Juana, fikcionalnega lika ženskarja, kar se kaže predvsem v temah prizorov, ki se vseskozi dotikajo medosebnih odnosov med moškim in žensko, znotraj pa izstopa še ponavljajoča se podoba moškega kot ‘mačota’, kot frajerja pa tudi kot ženskarja.

Nanizani prizori, nihajoči med osebnimi zgodbami nastopajočih v predstavi (igralci) in med izseki iz teksta Simone Semenič, se sprva ne prelivajo eden v drugega. Med njimi se dogajajo pavze, kjer igralci izstopijo iz svojih vlog, pa nato prevzamejo druge, komentirajo proces nastajanja predstave. Fragmentarnost poudarja format pripovedovanja, ki zaznamuje celotno estetiko predstave in kjer se nastopajoči vračajo, v kar naj bi bili resnični dogodki iz njihovih preteklosti. Sebe in druge včasih postavljajo v situacije, ki jih ne odigrajo do potankosti, ampak jih preko uporabe kostumov in rekvizitov z distanco le nakazujejo, medtem ko se v druge prizore popolnoma potopijo in v njih ni čutiti odmaknjenosti od dogajanja. Med opazovanjem, komentiranjem in soustvarjanjem poteka niha tudi režiser Tomi Janežič, ki ves čas sedi na robu uprizoritvenega prostora in nenehno posega v dogajanje, tako na lastno pobudo kot zaradi naslavljanja nastopajočih.

Lok predstave nas prek številnih odmorov, premikov in preureditev prostora pelje od fragmentiranosti k vedno večji poetičnosti, h kateri pripomorejo glasba, nabor bolj in manj znanih pesmi, pa luč, ki se od delovne vedno bolj premika k temi, žarometom in majhnim lučkam in nenazadnje hitrejše ter bolj intenzivno prepletanje prizorov in zgodb. Sicer je uprizoritev razdeljena na več delov, kjer vsakega izmed njih zaznamuje drugačna razporeditev scenografije, odra in publike v prostoru, kar lahko povežemo s principom poglavij, med ‘odmori’ pa se na zgornjem odru odvija serija avtorskih prizorov Staneta Tomazina. Te naj bi bili po pričanju igralca umeščeni tja, ker jih kljub njegovi prizadevnosti Janežič ni želel ali mogel vključiti v prej omenjene dele. Kot edini, ki ima serijo individualnih prizorov, prostorsko ločenih od ostale uprizoritve, izstopa (tako znotraj samega poteka kot tudi zaradi svoje izvedbe) in prek kolaža prizorov morda še najbolj od vseh slika zgodbo o lastnem trudu in želji, ki se po eni strani nanaša na don juanovstvo in osvajanje, po drugi strani pa na trudu in želji po ustvarjanju.

Tako kot sama razplastenost predstave med različnimi zgodbami, uprizoritvenimi pristopi in referencami so kompleksne in v mnogo smeri segajoče tudi tematike, ki jih celotna uprizoritev razpira. Med prevladujočo tematiko seksualnosti, ljubezni in odnosov moški-ženska se dotika tudi polja smrti, časa, trenutka, popolnosti, gledališča in nenazadnje čudeža, ki ga čakamo tistih deset ur. V zadnjih prizorih se zdi, da predstava s svojo poetičnostjo močno teži h neke vrste katarzi in čudežu, a obstane tik pred njim.

Morda se je smiselno na tej točki dotakniti še ene izredno dolge uprizoritve, ki se je odvila v letošnjem koledarskem letu in ne kakovostno, ampak strukturno primerjati njuna formata. Skupaj v avtorstvu in izvedbi Leje Jurišić, Marka Mandića in Samire Osmanagić je šest urni performans, kjer sta izvajalca na odru ves ta čas, brez prestanka, brez odmora. Nenehno ustvarjata material, nenehno nastopata, nenehno sta prisotna. Gledalci imajo sicer možnost zapustiti dvorano kadar želijo, a tu ni prisilnih pavz, ki zaustavijo dogajanje. Publika lahko tako soobstaja in je soprisotna skupaj z njima vseh šest ur, kar ustvari med njimi skupni pakt o vztrajanju in drugačno percepcijo časa, ki omogoča popolno potopitev v uprizoritev, ‘čudež’ pa je odnos med njima, njuno sodelovanje.

Dolžina, obsežnost in format predstave Še ni naslova imajo svojo moč, saj kopico bolj in manj kvalitetnih in smiselnih prizorov stisnejo v impresijo občutkov celotnega dne, na katere močno vpliva trajanje in preživljanje dne v naključno nastali skupnosti, ki želi vztrajati do konca. V pozabljanju se zato lahko oblikuje posplošen vtis celote, ki ne odseva občutkov in mnenj, ki so se pojavljala tekom dneva in ki je lahko veliko bolj pozitiven, kot se je predstava zdela med njenim potekom.

Maša Radi Buh


 

Več o predstavi: https://mladinsko.com/sl/program/59/se-ni-naslova/

Foto: Žiga Koritnik

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Advertisements