Na drugi strani črne mreže

mali_princ_CB_promo_jaka_varmuz-15

Težko je govoriti o Malem princu Antoina de Saint-Exupéryja, ne da bi ob tem trčili na celoten oblak pomenov, čustev in interpretacij, ki jih to kanonizirano literarno delo nosi s seboj. Uprizarjanju klasične zgodbe in pritisku, da dosežejo nek neviden nivo pričakovanj vseh ljubiteljev pripovedi, so se v predstavi Mali princ v Lutkovnem gledališču Ljubljana izmaknili z odločitvijo, da se dialogi iz knjige udejanjajo skozi ljubezenski odnos med avtorjem knjige in njegovo ženo Consuelo. Celostna podoba teži k ustvarjanju občutkov poetičnosti, lepote in ganjenosti, za kar vse elemente – od scenografije preko kostumografije do glasbe – podredi enotni ideji. Najbolj opazna je prevladujoča temna barvna paleta, ki se razpira od scenografije do kostumov, kjer je sicer kombinirana z belo. Tudi oblačila igralcev (Zala Ana Štiglic in Tilen Kožamelj), ki spominjajo na dvajseta ali pa trideseta leta prejšnjega stoletja, napeljujejo na tematiko zapeljevanja ali ljubezni, s čimer podpirajo scensko postavitev mize in dveh stolov kot ene izmed bolj stereotipiziranih podob zmenka.

V črno barvo so odeta tudi tla, ki viseča postrani proti publiki v tradicionalno ureditev odra prinašajo vsaj kanček popestritve, vendar te domislice v nobenem trenutku ne izkoristijo – še miza in stoli so pritrjeni z magneti in nikoli ne spolzijo v smer publike. Predstava se dogaja na Malem odru, ki že zaradi svojih dimenzij, relativne bližine maloštevilčni publiki ponuja večjo stopnjo intimnosti. A bližino, ki bi jo lahko spletli z občinstvom, se režiserka Yulia Roschina in njeni sodelavci zamejijo, ko na mesto zavese umestijo črno mrežasto platno, ki kasneje služi kot podlaga za projekcije dvojnikov igralcev. Črna mreža sicer ne ovira našega pogleda, vendar vseeno vzpostavi fizično razmejitev, ki loči dogajanje na odru in doživljanje publike. Zelo monoton ritem odvijanja zgodbe še dodatno pripomore, da uprizoritev bolj spominja na tridimenzionalno sliko, ki ves čas ostaja enaka, iz česar pa izstopa premikanje igralcev po odru, ki v koreografiji Magdalene Reiter z natančnimi in zaradi prostora precej minimalističnimi premiki vsaj delno izkoristita prostor, kar popestri sicer zelo umirjeno in nežno igro.

Mali princ kot podoba v ekranu, v kateri so vsi elementi, od scenografije in kostumografije Vasilije Fišer pa do lirične glasbene spremljave Mateje Starič (ta prehaja med instrumentalno, umirjeno in melodično podlago, ki se ji v premorih med prizori priključuje vokal) podrejeni temni in poetični estetiki. Pred nas postavlja sicer inovativen pogled na tudi v Lutkovnem gledališču Ljubljana že uprizorjeno pripoved, na katero so se prav tako spomnili z razstavo Odprašeno: Mali princ, kjer so bile na ogled lutke iz leta 1979. Kljub vsemu preveč elementov ostaja neutemeljenih, med njimi projekcije podob igralcev na črno mrežo, ki bi lahko simbolizirale odtujenost ali pa odmaknjenost, a se odnos med telesoma in njunima dvodimenzionalnima dvojnikoma ne razvije dovolj, da bi predstavljal kaj več od estetskega elementa. Pripoved iz knjige v priredbi Jere Ivanc, kjer vrtnico, lisico in druga bitja pooseblja Zala Ana Štiglic, naj bi poskušala prikazati zgodbo Consuele in Antoina de Saint-Exupéryja, ki je navdihnila izvirno besedilo, a se v predstavi izgubi nekje v preveč vsiljeni vizualno-lirični podobi. Consuelo, ki bi jo prav lahko šteli med t. i. pozabljene polovice, ženske, na katere je svet ob kanoniziranju pozabil, pa ostaja tam za črno mrežo, v idealizirani podobi neke ljubezni.

Maša Radi Buh


 

Foto: Jaka Varmuž

Več o predstavi: http://www.lgl.si/si/predstave/vse-predstave/797-Mali-princ#.XIpLp9J7lPY

 

 

 

 

 

 

Advertisements