Odgovor mladih na tukaj in zdaj: “*ebi se!”

Lutkovno gledališče Ljubljana, Pravica biti človek, 2019, foto: Mankica Kranjec

Lutkovno gledališče Ljubljana, Pravica biti človek, 2019, foto: Mankica Kranjec

Lutkovno gledališče Ljubljana je 17. aprila premierno predstavilo avtorsko predstavo mladih, gledališča željnih posameznic in posameznikov z naslovom Pravica biti človek. Skupina mladih že na začetku uprizoritve namigne, da gre za skupino prijateljev (to pa so najverjetneje postali med samim procesom ustvarjanja predstave). Ob vstopu v dvorano smo gledalci priča skupini najstnic in najstnikov, ki si prepeva bolj ali manj znane pop pesmi z radijskih postaj ali osebnih mp3 predvajalnikov. Kaj kmalu se sicer izkaže, da ne bo šlo za prikaz skavtskega srečanja, temveč za ognjevit, z mladostno energijo nabit in še kako neposredno iskren nastop. Mladi od samega začetka do konca uprizoritve nagovarjajo zbrano množico gledalcev v dvorani. Brez gledalcev bi predstava bržkone razpadla, saj je njen namen resno spregovoriti o problematiki mladih v Sloveniji.

Gledalci smo priča avtorskemu besedilu mladih ustvarjalcev. Za montažo besedila, ki je nastajalo približno sedem mesecev na vajah z mladimi ustvarjalci, sta poskrbela režiser Mare Bulc in dramaturginja ter gledališka pedagoginja Ana Duša. Avtorsko besedilo se osredotoča na vprašanje, katera oz. kakšna je pravica biti človek, vendar se z močnim zanosom in prav nič diplomatskim odnosom odmika od učbeniške definicije temeljnih človekovih pravic. Kaj pomeni dandanes biti človek? Kaj pomeni biti mlad, še ne odrasel (vsaj po številu let na EMŠO matični številki) posameznik v Sloveniji?

Avtorsko besedilo, vsaj tako se zdi, želi nagovarjati gledalce sedanjega obdobja. Konkretnih ali nedavnih politično-družbenih dogodkov sicer ne komentira, podaja pa osebne poglede na občutenja mladih znotraj družinskega kroga, med prijatelji, v šoli, v okolju, kjer se gibljejo. Spregovorijo o svojih mržnjah do slovenskih stereotipov, o svoji veroizpovedi, o svoji politični ali spolni usmerjenosti, prevprašujejo lastne telesne danosti in se poskušajo približati sprejemanju samega sebe, spet na drugi strani spregovorijo o prestopkih, ki so jih zagrešili, o tem, kaj bi radi zagrešili in česa si ne bi za nič na svetu upali storiti. Mladi stojijo “razgaljeni” pred gledalci in izhajajo iz lastnih osebnih izkušenj. To je njihova zgodba.

Tako se predstava giblje v smer dokumentarističnega, osebno-izpovednega gledališča. Predstava Pravica biti človek se idejno in motivno približuje prejšnjim stvaritvam režiserja kot tudi dramaturginje. Bulc je že v preteklosti ustvarjal predstave (sicer pretežno z odraslimi ustvarjalci) na način dokumentiranja in vsaj delnega komentiranja stanja v slovenski družbi in vpeljeval družbeno-politični kontekst. Podobno smer je zaznati tudi v tej predstavi, ki je nadaljevanje gledališkega ustvarjanja z mladimi, kot ga je začrtala predstava Lutkovnega gledališča Ljubljana Vihar v glavi iz prejšnje sezone. Lutkovno gledališče Ljubljana se je po uspešnih odzivih gledalcev namreč odločilo, da z laboratorijskim pristopom do gledališkega poučevanja in ustvarjanja z mladimi nadaljuje. Z Bulčevo predstavo so šli še korak dlje, saj gre za avtorsko besedilo in ne za licenčno besedilo, ki izvira iz drugega, čeprav evropskega okolja.

Pomembna komponenta predstave je pripovedovalski pristop dramaturginje Ane Duša. Sama sicer že prekaljena pripovedovalka, ki zadnje čase navdušuje s svojim načinom dela tudi v drugih slovenskih gledališčih, prav tako v predstavah, namenjenim za mlade odrasle. Pripovedovalski pristop do avtorskega besedila odpira predstavi prostor za iskrenost. Mladi izrekajo lastne misli in se do obravnavanega materiala lažje poistovetijo.

Beseda, pripoved in gib se v predstavi močno prepletajo. Predstava namreč sledi točno določenemu dramaturškemu loku – vsak izmed devetnajstih mladih posameznikov se zvrsti na odru, se izpove, medtem ko ga ostali (včasih cela skupina, včasih le nekateri, kot to zahteva narava posamezne izpovedi) pospremijo ali s koreografijo (ki ostaja minimalna, a skladna s sporočilom posamezne izpovedi) ali formirajo tribunski zbor poslušalcev kot nekakšno protiutež gledalcem na drugi strani pod Šentjakobskim odrom.

Že samo dejstvo, da so mladi večino časa na robu odra pokonci in visoko nad spodaj v dvorani sedečimi gledalci, ima močan učinek. Mladi niso in ne želijo več predstavljati brezimne množice mladih, na katerih svet stoji. Zdaj se želijo, vsi z jasno artikuliranim imenom in mnenjem postaviti nad svet in mu brez dlake na jeziku jasno zaklicati: “*ebi se!” Mladi ne podpirajo sveta in ne dihajo za abstrahirano prihodnost, temveč krčevito kričijo nad trdo, nevarno in nejasno sedanjostjo.

Glasbi je v predstavi, ki koleba med otroškostjo, mladostnostjo, uporniškostjo in še ne odraslostjo, odmerjeno pomembno mesto, saj smiselno zaokrožuje (z vrhuncem v raperskem avtorskem komadu) izmenjajoče se izpovedi devetnajstih mladih in svežih gledaliških ustvarjalk in ustvarjalcev. Mestoma se tudi nekateri od nastopajočih pojavijo kot glasbeniki in tako še odstrejo en delček samih sebe. Glavna gonilna sila mladih je radovednost, želja po nastopanju, izražanju (pri tem gre omeniti še koreografsko delo Sebastjana Stariča), a predvsem želja po biti slišan.

Temu gonilnemu mehanizmu sledita tudi scenografija in kostumografija. Scenografija ostaja minimalistična, v večjem kosu je to tribuna, na katero se med predstavo tudi izriše grafit – morda kot aktivistični slogan ali kot simbol mlajše generacije. Tudi kostumi sledijo smeri, da mladi ostanejo kar se da naravni, vsakdanji in iskreni.

Po predstavi je sledil še pogovor s komentarji občinstva. Vsekakor so bile vse generacije navdušene nad pogumom, iskrenostjo in neposrednostjo mladih nastopajočih. Vprašanje pa je, ali bo njihovo sporočilo prešlo in predrlo stene gledališke dvorane? Vsekakor je o teh temah treba spregovoriti, tudi ali pa predvsem s tistimi, ki so bili v predstavi nagovorjeni: predsednik države, predsednik vlade in predsednik državnega zbora. Je čas, da vsi skupaj namrščimo obrvi in napnemo možgane, storimo nekaj konstruktivnega, da bo mladim res lažje ali je to spet le iluzija in se bomo kot že nič kolikrat vsi samo lepo nasmehnili za skupno fotografijo in jo objavili v letni almanah?

Babice bodo vedno ponosne na svoje vnučke, Pravica biti človek pa je vzklik in prošnja temu, da vnučki postanejo ponosni sami nase.

Maša Jazbec


 

Več o predstavi: Pravica biti človek (LGL)

Foto: Mankica Kranjec

Advertisements